Sama sem se več let srečevala s tesnobo, ki ob večjih psihičnih obremenitvah še vedno najde pot na plano, hči pa z motnjami koncentracije. Prav velikih težav pri vprašanju poiskati pomoč ali ne, nisem imela, saj se zavedam, da je skrb za lastno mentalno zdravje ravno tako pomembno kot skrb za fizično. Mogoče še celo bolj, saj sem mnenja, da psiha povzroča marsikatero fizično tegobo. In tudi ne vidim razloga zakaj bi človek tiho trpel, če obstaja pomoč. Iskanje strokovne pomoči za psihične težave je odraz zrelosti in pripravljenosti človeka, da nekaj naredi zase in nikakor ni sramotno. .Julija je obema s hčerko zelo pomagala, bila je strokovna, topla, dobro zna poslušati in tudi njeni nasveti so konstruktivni in zelo na mestu. Že njena navzočnost in razumevajoča beseda človeka pomiri in mu
da upanje za naprej, da ve, da vsaka slaba stvar mine in da za dežjem vedno posije sonce, pa naj se sliši še tako klišejsko. Njene besede so me opogumile na moji poti, dobila sem potrditev, da hodim v pravi smeri in da naj si le dam čas. Tudi hčerka se je počutila sprejeto in razumljeno, predpisana zdravila so imela pozitiven učinek, kot tudi Julijine besede. Seveda pa se je potrebno zavedati, da je skrb za kakršno koli zdravje odgovornost vsakega posameznika, magična tableta ne obstaja in posameznikova pripravljenost za delo na sebi je ključnega pomena. Terapevt ali zdravnik sta le pomočnika, ki kažeta pot, prehoditi jo moramo pa sami. Kolikor se to na začetku sliši grozno, pa je vsaj meni, ko sem to ozavestila, dalo neko moč, saj vem, da je v moji moči, da življenje obrnem na bolje. Strokovna pomoč Julije pa je mi je pri tem dala zagotovilo in dodatno znanje, ki sem ga pri tem rabila. Hvaležna sem za njeno nesebično pripravljenost pomagati in poslušati in ob morebitni novi zagati se bom definitivno obrnila nanjo.
