Na dolgo pot učenja, porazov in zmag s samo sabo in pa tudi izzivov s tistimi, ki so me kadar koli imeli radi,
sem se podala, ko sem se nekje pri 16-ih odločila, da bi po poklicu rada bila to, kar sem potem tudi zares postala.
Vse samo za to, da bi se smela, namesto tega, da bi morala v življenju početi kaj drugega bolj pomembnega in imenitnega,
v miru in brez slabe vesti, pogovarjati z ljudmi.

Da bi se s sočlovekom smela pogovarjati o vsem. Tudi o tistem, kar je popolnoma neprimerno in nespodobno govoriti kjerkoli drugje.
O tem, kar je najbolj skrivnostno, komajda zavedno in hkrati najbolj vznemirljivo. Prav čarobna se mi kdaj pa kdaj zazdi ta pot mojega učenja.
Imam neznansko srečo, da skozi svoje delo lahko spoznavam vas, ki prihajate kot posamezniki,
v paru ali z družino, skupaj s svojimi zgodbami iz najrazličnejših ozadij.
Hvaležna sem, da se lahko skupaj z vami vsak dan učim v večnih šolah življenja.
Do danes mi še ni postalo dolgčas.

Hvaležna sem vsem učiteljem in mentorjem, ki sem jih srečala na svoji poti. S svojim takšnim ali drugačnim zgledom so bili zame vsi dobri učitelji.
Poleg družine in prijateljev so zelo pomembno vplivali na moj osebni in profesionalni razvoj.

Zanimanje za življenjske zgodbe ljudi, razmišljanje o psihičnih procesih
in iskanje poti iz tistih bolj temačnih soban lastne zavesti se je pri meni začelo zelo zgodaj.
Šele moja kasnejša lastna izkušnja s psihoterapijo, do katere me je, na srečo,
pripeljala učna pot ob študiju družinske in partnerske sistemske terapije,
mi je naposled prinesla določene uvide v razloge za moje ukvarjanje s (pre)težkimi vprašanji že v tako rosnih letih.

Počasi so misteriji in nerazrešeni konflikti iz moje lastne družine,
ki sem jih do tedaj tovorila s sabo skozi življenje in v odnose z drugimi, drug za drugim dobili svoj epilog.
Nekatere izmed njih sem mirno in brez obžalovanja lahko pustila za sabo.
In moj korak je postal lahkotnejši.

Res je. Če ne bi sama imela tako dobre in transformirajoče lastne izkušnje s psihoterapijo,
bi do sedaj najbrž že kdaj obupala nad smislom vztrajanja in prizadevanj pri delu z ljudmi in šla počet kaj čisto drugega.
Tako pa iz lastne izkušnje vem, da je vredno, tudi in predvsem takrat, ko je težko.
Še dobro, da imamo včasih v življenju več sreče kot pameti.

Kot zdravnica, specialistka psihiatrije in družinska terapevtka sem v zadnjih desetih letih pomagala že na stotine posameznikom in družinam.
Največ izkušenj imam na področju zdravljenja razpoloženjskih, stresnih in anksioznih motenj ter motnje pozornosti in aktivnosti.